Velika Karlovica

Velika Karlovica je ponorna kraška jama na zahodnem robu Cerkniškega polja. V njo odteka voda Cerkniščice in Stržena, ter največja količina naplavljenega jezera. V jami voda teče naprej v Zelške jame in je del porečja Ljubljanice.
Odkrita je bila leta 1927 in od takrat je bila raziskana že v dolžini 8 kilometrov, globoka je pa samo 12 metrov. Jama je odprta z nadzorovanim vstopom.

Vhod Velike Karlovice sem fotografiral že letos pozimi za projekt KRAS.RE.VITA, kjer bo v novem multimedijskem informacijskem centru Notranjskega parka razstavljenih tudi nekaj mojih fotografij.

Februarja je bilo jezero polno in vodostaj še visok, ob vhodu pa ogromno naplavljenega vejevja, tako da bi bil vstop v jamo tudi s čolnom otežen.

Aprila naju je kolega dr. Matej Blatnik, ki je raziskovalec krasa na postojnskem inštitutu (IZRK), povabil na obisk jame, kajti v sklopu njegove podoktorske študije Cerkniškega polja bi rad v jamo Karlovico postavil merilec za vodo.
Globoko v Veliki Karlovici tudi on še ni bil (od prve vode naprej), tako da bi ta obisk služil kot izvidnica – iskanje primernih mest za merilec, da se bo naslednjič vrnil z vso opremo.

Najprej smo, opremljeni z neoprenom, fotoaparatom in zemljevidom, izmerili prevodnost vode pri vhodu in se že kar takoj malo namakali.

Notranjost vhoda je zanimiva – a ne najbolj fotogenična, ampak to ni razlog, zakaj od tam nimam nobene fotografije.
Ker so v preteklosti želeli regulirati poplavljenost cerkniškega polja, so v nekaterih jamah gradili jezove ter izkopavali in spreminjali struge rek. Vhod Velike Karlovice je betonsko zajezen, zato da v jamo voda počasneje odteka. Na dnu jeza je pa betonska cev, skozi katero smo vstopili v jamo.
Ko sem gledal, kako gre Ana po cevi, sem ritensko hodil nazaj in stopil v luknjo, ki je nisem videl. Ko sem lovil ravnotežje, sem se opraskal po roki, tako da še nekaj časa o fotografiranju sploh nisem razmišljal.

Kokreten del jame smo tudi preplavali, zato do sifona, ki je bil naš cilj in se nahaja še malo dlje od primerno poimenovanega odseka Labirint, fotoaparata niti nisem jemal iz vodotesne zaščite (in se tudi na koncu ni izkazala za vodotesno, ampak tokrat brez posledic).

Med plavanjem in iskanjem rovov skozi Labirint, da smo prišli do sifona smo si ogledovali primerne kadre za fotografiranje, Matej pa je vmes opravil še kakšno meritev.

V enem izmed rovov smo opazili stopinje v blatu. Hitro smo začeli sklepati, da so od kakšnega sesalca. Ker je bilo kar nekaj vode vmes, smo na kakšno lisico odmislili, a odgovor na to, katera žival je stopinje pustila, smo hitro dobili, ko je Mateja prestrašila vidra. Predno sem dal opremo iz hrbta vidre že ni bilo več, stopinj se mi pa takrat tudi ni zdelo vredno fotografirati, za kar mi je zdaj malo žal.

Od sifona nazaj smo malo zašli, ko smo v enem izmed rovov Labirinta med plavanjem počivali in nato odplavali v napačno smer. Prišli smo na isto mesto kot prej, a mislili smo, da se nahajamo v naslednji dvorani proti izhodu. Ko smo naredili dva kroga po Labirintu in opazili isto naplavljeno rdečo gajbo (ena izmed mnogih ogromnih smeti, ki se znajdejo v jami), smo spoznali našo napako, odplavali nazaj do počivališča (brez ustavljanja) in naprej, tokrat v pravo smer.

Na poti nazaj smo se ustavili na dveh mestih za fotografiranje – v eni lepi dvorani in “pri vidrah”.

Že malce utrujeni (vsaj midva, Matej se je verjetno ravno ogrel) smo tokrat za nazaj našli tudi umetno narejen rov, ki povezuje še en vhod v jamo – Nova Karlovica.

Izhod iz tega rova bi nam za nekaj sto metrov zmanjšal pot do glavnega izhoda Velike Karlovice in tudi pot do avtomobila, a bi zahteval nekaj plezanja, saj je bila lestev precej visoko. Ob višjem vodostaju bi bila lažje dosegljiva. Ker je bila Ana brez neoprenskih rokavic premražena in brez moči, jaz pa z ranjeno roko, smo po neuspešnem poskusu izhoda iz Nove Karlovice, izstopili iz Velike Karlovice tam, kjer smo tudi vstopili.

Skupno smo prehodili in preplavali dobre 4 kilometre v jami, šli smo približno kilometer in pol v dolžino, notri smo bili pa 6 ur, kar vključuje tudi dolg proces fotografiranja, iskanja rovov in navigiranja po Labirintu. V vodi smo bili kakšno uro in pol.

•