Kakšno hecno ime. Jama pod gradom, ki je pred jamo. Prava rekurzija.
Jama pod Predjamskim gradom se nahaja v Predjami pod Predjamskim gradom 🙂
Skoraj natančno leto za tem, ko sem Mateja Blatnika peljal s padalom v tandemu, je on naju peljal v jamo. Poleg Postojnske jame je Predjama druga najbolj turistična jama v naši občini, vsekakor pa ne najbolj enostavna. V tej jami se turistično prodaja vodenje kot “adrenalinsko doživetje” in v njej se tudi kalijo začetki novih postojnskih jamarjev.
In adrenalinsko doživetje to tudi je. Jama je blatna in spolzka. iz nje ven težko prideš suh, še težje pa čist. Do lepih kapniških dvoran je potrebno premagati kar nekaj strmih in spolzkih grebenov, tako navzgor, kot tudi navzdol, in ne veš, ali je lažje po dveh, ali po vseh štirih, ali po riti.
To je bila moja prva prava jamarska izkušnja, Ana je mnogo takih imela že na faksu. Pa tudi prva resna izkušnja z jamarsko fotografijo, kjer za dobro fotografijo rabiš malo več opreme, kot samo fotoaparat, na katerem lahko odpreš zaslonko za 30 sekund.
Pogledat smo šli potoček, ki se aktivira ob obilnem deževju.
Predjamski sistem, kot je sicer bolj pogosto poimenovan, je bil raziskan že v dolžini preko 16 kilometrov in globino 168 metrov. Začetek raziskav je bil leta 1952, težko bi bilo reči, da je bila jama takrat odkrita, saj je za njo vedel že vsaj Erazem Predjamski. V njej se najdejo tudi podpisi iz 18. stoletja. Gre za jamo s stalnim tokom in čeprav v katastru piše da je odprta, je v resnici zaklenjena, z nadzorovanim vstopom.
Še nekaj Matejevih slik, kjer sva z Ano gor
