Kačno jamo sem imel na seznamu praktično takoj, ko sem lotil jamarstva, saj sem bil tudi od soklubašev takoj obveščen o najboljši fotografiji na svetu avtorja Robbieja Schonea, ki je požela že nešteto nagrad in priznanj.
Kot govori stari pregovor, običajno pripisan Pablu Picassotu – dobri avtorji posnemajo, vrhunski avtorji kradejo, sem skušal ukrasti idejo in posnemati izdelek.
Takoj na vrhu 200 metrškega direktnega spusta, že na ferati, sem dobil lekcijo, koliko me je v hlačah, in da bi poleg stativa moral s seboj vzeti tudi plenice. Izgovarjam se tudi, da so se mi fotografski plani izjalovili zaradi nenapovedane skupine Italijanskih jamarjev, ki so prišli nekaj minut pred nami, in že opremljali desni, stopničast rov (lisična?).
Mi smo šli po levem – direktnem, kjer smo se samo kakšne 4x prepenjali; brez poličk za počivanje.
Vseeno smo poskusili narediti nekaj fotk obeh brezen, rezultati niso takšni kot sem upal, ampak kljub temu, da sem se za dol tresel, za gor pa preklinjal, je bil dober trening.
Hvala ekipa – Jure, Jaroš, Aljaž in Anže.
P.S. Seveda smo malo fotkali tudi kakšne kapnike, in ekipo.
