Prvič sem letenje iz skrivnega vzletišča Sveti Primož izvedel že leta 2019. Težko je reči, kdo ga je prvi odkril, oziroma poskusil od tam vzleteti, najverjetneje lokalci. Zasilnih pristankov niti ni, vse je daleč. Psihično moraš biti pripravljen pristajati v vodo ali v drevje. Na razgledišče s spomenikom Sveti Primož se pride iz vasi Sveti Križ, od tam se pa vidi grad Miramar in praktično celo obalo od Trsta do Tržiča.
Letenje tam je bilo res sanjsko – obalno letenje je smetana ležernega pobočnega jadranja in dolgo se je mislilo da primernega terena pri nas ni. Nekaj uspešnih kaskaderskih podvigov (ne mojih) je bilo izvedenih iz klifa pri Belem Križu (Strunjan) ter eden iz Markovškega hriba malo pod Izolsko bolnico. Niso pa niti približno primerljivi z dolžino grebena, ki ga lahko na jugozahodniku surfaš od Devina do Socerba (in še naprej???)
Svoj drugi polet nad Tržaškim zalivom sem tako ponovil več kot 4 leta kasneje, na božični dan, ne vem zakaj taka dolga pavza vmes, saj je lokacija kar blizu.
Tokrat sem fotkal z novim fotoaparatom Nikon Z6 II, ki sem ga dobil za nagrado za glavno zmago na National Geographic foto natečaju 2023. Body je sicer ok, brezzrcalni full frame, ima malenkost manj megapikslov kot moj Canon 6D II, za kar upam da bo odtehtala Nikonova stabilizacija. Je pa vinjetiranje na objektivu, ki je prišel zraven (Nikkor 24-70 F/4), obupno.
Nabavil sem še adapter (Fringer), da bom montiral svoje Canon L leče na Nikon, da vidimo, kako bo to funkcioniralo.
No, fotke od poleta so pa tukaj:
Video odlomek poleta sem objavil tudi na družbena omrežja…
Da pa še izkoristim priložnost in objavim fotke še iz 2019, ki jih takrat na blog nisem objavil.
