Ob vsej tej medijski sagi Križne gore in naraščanju vode, sem se spomnil, da od Markovega Spodmola nisem objavil še nobenih fotk na blog, in da smo v enem poskusu z Ano že kar hitro obrnili, ker smo jamo obiskali v deževju in vodostaj v prvem jezerčku je bil že zelo visok.
Markov Spodmol, oziroma Speleološki sistem podzemeljske Rakuljščice, sem do sedaj obiskal že štirikrat, enkrat za znanstvene namene, ko sem pomagal sodelavcu Cyrilu namestiti merilec vode v sifon, enkrat za fotografsko, kjer sem kot statist pomagal fotografu Urošu Kunaverju, dvakrat smo pa poskusili tudi ženo Ano peljati dol do sifona.
V tej prvi luži vode je običajno voda visoka do kolen ali pasu in prebroditi je treba kakšnih 15 metrov. Ko smo šli pa mi notri, smo pa na tej točki že plavali in do stropa je bilo samo še kakšnih 20 do 30 centimetrov.
Takratna ekipa je bila: Ana, jaz, Tim in Cyril. Z Ano sva bila v dvomih glede nadaljevanja, Tim je želel naprej – vsaj tistih 15 metrov na drugo stran, če že ne do konca, Cyril je bil ostro proti.
Po hitrem in tehtnemu razmisleku smo sklenili, da kljub strokovnemu hidrogeološkemu znanju znotraj ekipe, ne poznamo natančne dinamike poplavljanja v Markovem spodmolu, ne vemo kako hitro je ta vodostaj narastel, če še narašča in kako hitro bo še naraščal, če bo. Zato smo stisnili rep med noge in obrnili.
Vseeno smo na poti ven naredili par fotk. To je bilo tudi edinkrat, da sem vzel v to jamo fotoaparat.
V jami sem v ostalih treh obiskih bolj snemal video, kot fotografiral. Postopek in burno “debato” o odločitvi glede nadaljevanja imam tudi posneto, vendar ni za v javnost 🙂 Lahko pokažem samo odlomek ko smo še rinili naprej.
Krajši video “story” ki je nastal enkrat ko sva šla s Cyrilom sama do sifona nameščat logger sem objavil na družabna omrežja: